Postopek dela Osebo zaprosimo, da zapre oči in opiše problem. Postavimo ji sledeča vprašanja:

Z roko pokaži, kje se problem nahaja – lokalizacija.

Oblika - gmota, krogla, pritisk.

Velikost v cm – lahko je tudi večji od osebe.

Teža v kilogramih – od nekaj kilogramov od nekaj ton.
Barva – ponavadi je temnejše barve.

Iz kakšne snovi je – kamen, kovina, plin? Kako dolgo je že pri vas – datumska opredelitev, sedanje ali prejšnje življenje? Ko, ga začutite, vas pogreje ali zmrazi? Je del vas ali je tujek?

S tako opisanim problemom, se oseba distancira od njega, še bolj začuti njegove lastnosti, ki se jih ni zavedala in lahko začnemo s komunikacijo. Osebi postavimo vprašanje: »Ali ste pripravljeni problem ozavestiti in ga prerasti?« Če je odgovor pritrdilen, nadaljujemo s komunikacijo.

Korak1:
Uporabimo tehniko: povej mi v čem sta si različna ali podobna (oseba – problem). Običajno je odgovor na dlani in se po navadi glasi: ON je slab …, JAZ sem dober. Nadaljujemo … dokler ne izpraznimo vsebine. Odgovore pozorno poslušamo in si zapisujemo, kajti na osnovi teh odgovorov bomo izluščili sporočilo. Po tem prvem sklopu vprašanj vprašamo, če se je problem zmanjšal (oblika, teža). Včasih ta prvi sklop vprašanj zadostuje in oseba sporoči, da je namesto problema ostalo le prazno mesto. Če ni tako, gre verjetno za kroničen, bolj žilav problem, ki ga podpira več manjših problemov.

Korak 2:
Osebo zaprosimo, da vpraša problem ali je pripravljen oditi vstran in jo zapustiti. Če je odgovor pritrdilen, rečemo naj se mu zahvali, da je bil pri njej, ga zaprosi, da odide in vpraša za sporočilo. Če drugi korak ne uspe - problem ni pripravljen oditi, preidemo na naslednji korak.

Korak 3:
Problemu postavimo vprašanje, pod kakšnimi pogoji je pripravljen oditi. Problem tu po navadi navede pogoje, kot so: deluj iz sebe, opravljaj svoje poslanstvo, zavedaj se, da si sposoben, močan in zdrav. Tu osebi postavimo vprašanje, ali je pripravljena sprejeti zgoraj navedene pogoje? Če jih sprejme, problem v trenutku izgine. V majhnem odstotku vodenja procesa, razgovora s problemom se lahko tudi tu zatakne in takrat nadaljujemo.

Korak 4:
Osebo vprašamo: ali v kaj veruje in kaj je to? Odgovori so ponavadi: narava, kozmična inteligenca, resnica, ljubezen, Bog, enost. Ni osebe, ki ne bi v nekaj verjela. Njen odgovor je vodilo za nadaljnje delo. Če na primer odgovori: »narava«, osebo zaprosimo, da se začuti, kot del narave in eno z njo. Na tej stopnji izgine še najtrši problem. Tu gre za globoko zavedanje naše povezanosti, enosti z vsem. Problem nam ponavadi hoče povedati, da smo del te enosti in nam pokazati pot našega poslanstva. Ne glede na to, pri katerem koraku zaključimo proces, ali pride do spoznanja, proces vedno zaključimo s pozitivno trditvijo – afirmacijo, ki je odvisna od narave problema in se običajno glasi: »Jaz Janez sem sposoben ….«. Ta trditev se vstavi s čustvenim vživljanjem na izpraznjeno mesto problema.